Projekt Green Saga nas skozi svoje zgodbe sooča z izbirami, s situacijami, ki jih dobro poznamo, a se nam včasih zdijo oddaljene. Težko je biti vključen v nekaj, kar se bo šele zgodilo v prihodnosti, tudi če ta prihodnost ni tako daleč in je dostikrat tako blizu, da je “že prisotna”. Včasih smo malodušni, ker se težave zdijo nepremostljive, slabe novice,ki smo jim priča, pa le še povečajo našo tesnobo.
Pogosto verjamemo, da je situacija že nepovratna, da so podnebne spremembe neustavljive in da nobeno od dejanj ali pobud, ki jih lahko sprejme vsak posameznik, ni le nezadostno, ampak popolnoma neuporabno. Čeprav je res, da se ledeniki topijo, morje in koralni grebeni pa se izčrpavajo, je prav tako res, da obstajajo ljudje in države, ki še vedno ne le verjamejo, da je možna druga pot, ampak so sprejeli praktične ukrepe z izvajanjem odločitev, ki spreminjajo življenje na bolje.
Urugvaj je odličen primer za to: med letoma 2008 in 2015 je preoblikoval svoj elektroenergetski sistem in danes skoraj 100 % svoje električne energije proizvaja iz obnovljivih virov. Glavni razlog za uspeh je bilo dejstvo, da so to nalogo zaupali znanstveniku in ne politiku, ki bi, nasprotno, poskušal ugoditi lobijem proizvajalcev nafte in plina. Ramón Méndez Galain, nekdanji minister za energijo in podnebne spremembe, je fizik in strokovnjak za energetiko; vodil je energetsko transformacijo tako, da Urugvaj skoraj vso električno energijo v državi pridobi iz obnovljivih virov. Kot predsednik REN21 in ustanovitelj neprofitne organizacije Asociación Ivy, je leta 2023 prejel Carnotovo nagrado. Danes ohranja vodilno vlogo po zaslugi združenja IVY, s katerim spodbuja in podpira latinskoameriške vlade pri gospodarskem prehodu, s čimer dokazuje, da je njegov uspeh možno izvoziti.
Urugvajska energetska zgodovina ni bila drugačna od zgodovine mnogih evropskih in ameriških držav in tako kot mnoge države v tem delu sveta tudi Urugvaj ni bila imun na gospodarske težave, ki so jih povzročile različne krize, ki so si sledile. Toda odziv te majhne in krepostne države ni bil le drugačen, ampak tudi daljnoviden: pod vladama Tabaréja Vázqueza (2005–2010; 2015–2020) in Joséja Mujice (2010–2015) jeUrugvaj začel korenito preoblikovati svoj energetski sektor. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, se je država, ki je jedrsko energijo še vedno smatrala za edino rešitev, odločila, da bo svojo energetsko politiko usmerila v obnovljive vire energije, tako da bi zmanjšala odvisnost od fosilnih goriv ter odpravila svoj ogljični odtis.
Zato je začela z obsežnimi naložbami v vetrne elektrarne (50,8 %) in druge obnovljive vire energije: sončno energijo (2,7 %), hidroelektrarne (30,9 %) in biomaso (15,7 %), brez velikih državnih subvencij, predvsem pa brez obremenjevanja potrošnikov, ki so namesto tega imeli koristi od spremembe, tako v smislu stroškov energije kot vpliva na okolje. Januarja 2024 je Urugvaj dosegel izjemen mejnik približno 100-odstotne proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, kar kažejo podatki Administración del Mercado Eléctrico (ADME) (Uprave električnega trga).
Vse to je bilo mogoče, ker nobena sprememba vlade ni preklicala načrta ali spremenila njegovih ciljev, s čimer se je dejansko vzpostavil “sistemski prehod”, ki je vključeval spremembe infrastrukture in predpisov, brez specifičnih spodbud, za katere vemo, da niso koristne, temveč kot dolgoročen projekt z zelo specifičnimi cilji.
Proizvodnja je presegla potrebe države, kar je Urugvaju omogočilo prodajo in izvoz presežkov sosedom: Argentini in Braziliji.
Urugvajski model je prejel mednarodno priznanje zaradi svoje učinkovitosti in trajnosti. Urugvaj še naprej usmerja svoje vire v inovacije in zelene tehnologije, da bi ohranil in okrepil svoje uspehe.
Upamo, da bodo države, kot je Urugvaj, poleg mednarodnega priznanja, ki ga je prejel, lahko služile kot zgled drugim.
V času, ko vse več evropskih držav upočasnjuje nekatere ukrepe ZELENEGA DOGOVORA, bi morale politične odločitve še naprej voditi znanstveni dokazi in ne preprosta politična propaganda. Tudi Evropa lahko veliko stori. Islandija na primer proizvede skoraj 100 % električne energije iz obnovljivih virov, Norveška pa približno 98 %. Vendar je od nas kot državljanov odvisno, da to spremembo zahtevamo in si za njo čimbolj prizadevamo. Urugvaj dokazuje, da je to mogoče.
Viri:
https://www.futuroprossimo.it/2025/09/modello-uruguay-100-rinnovabili-niente-miracoli-ha-gia-vinto